Dvopičje
Dvopičje napoveduje, da temu, kar sledi, sledi še nadaljevanje: naštevanje, dobesedni navedek ali pojasnilo.
Pred naštevanjem
Dvopičje postavite na konec napovedne besedne zveze, ki uvaja naštevanje ali seznam:
Primer: Varnostno kopijo lahko ustvarite za več vrst podatkov:
- nameščene aplikacije skupaj z napredkom,
- gesla za vaše račune,
- zgodovino klicev.
Če napovedni stavek ni celovit (npr. »Vključuje:« sredi povedi), je pogosto berljiveje poved preoblikovati. Več o seznamih: Seznami.
Znotraj povedi
Dvopičje zmerno uporabite na koncu trditve, ki jo naslednja trditev pojasnjuje ali dopolnjuje:
Primer: Naprave ni mogoče prepoznati iz dveh razlogov: povezava ni pravilna ali naprava ni pametni telefon.
Pogosto sta berljivejši dve ločeni povedi.
Velika ali mala začetnica za dvopičjem: v slovenščini se beseda za dvopičjem piše z malo začetnico, kadar sledi naštevanje ali pojasnilo. Z veliko se piše, kadar za dvopičjem sledi:
- dobesedni navedek cele povedi:
Prikaže se vprašanje: »Ali res želite zapreti dokument?« - lastno ime:
Dogodek načrtujemo v treh mestih: Ljubljana, München in Trst.
To se razlikuje od angleščine, kjer se za dvopičjem v naslovu beseda vedno piše z veliko. V slovenskem naslovu za dvopičjem velja stavčna začetnica – mala, razen če je lastno ime:
Primer: Uvod v Azure IoT: interaktivni vodnik za razvijalce
Ura in razmerja
Dvopičje brez presledkov loči ure in minute (14:30) ter člene razmerja (2:1). Glej Števila.
The White Knight Labs – Slovenski slogovni priročnik · avtor: Wolfgang van der Stille
Vsebina je izvirno napisana za slovenščino po Slovenskem pravopisu, SSKJ in Fran. Za zgradbo (razdelitev na razdelke) je vzet zgled dela Microsoft Writing Style Guide (© Microsoft Corporation, CC BY 4.0). Ta priročnik ni Microsoftov dokument in ni povezan z Microsoftom.